Leti leti leti...jogurt!

Okej, že nekajkarat sem hotela pisat o tej temi, pa se mi potem ni dalo in sem si rekla saj ni big deal.

Ampak res mi gre na živce. Fakin avtomatsko šopanje izdelkov na blagajnah v trgovinah a la Lild, Hofer in podobni. Ja, ja, saj vem, da jih poslovodje bičajo po hrbtih, da morajo šopat tisto fakin mleko in jogurte in banane čez blagajno, kot da there is no tommorow. Ampak vseeno!

In da ne bom skrivnostna, bom kar jasno in glasno povedala, da so mi danes dvignili živec v Hoferju. (vem, da to javno bentenje ne bo imelo prav nikakeršnega zunanjega vpliva - na primer, da se bodo omenjeni končno spametovali in se začeli normalno obnašat na blagajni - razen tega, da se bom jaz bolje počutila.

Skratka. Nikoli ne hodim nakupovat v Hofer v Kopru. Odkar so ga odprli, sem bila tam verjetno vse skupaj petkrat. Od tega sem šla dvakrat po špecerijo (hrano za gospodinjstvo, no), ostalo sem šla verjetno iskat kakšne specifične zadeve. Vmes toliko časa nisem bila tam, da sem že pozabila, zakaj ne hodim tja nakupovat. Danes sem pa morala po nakupih, najprej sem šla v Mano (sem morala po novo trenirko, ker se mi tista, ki jo nosim sedaj, razpada, ostale so pretesne. Hm :S ), potem v Müllerja po stvari za Lilo. In ko sem se prebijala čez gužvo parkirišča Supernove, sem razmišljala: " Ok, kam naj grem zdej? V Lidl? Eurospin? O faaak, zakaj nisem šla kar v Spar?" V tistem sem bila že na križišču, nasproti mene Hofer. Parkirišče je bilo ravno prav prazno (le zakaj?!?) , rekla sem si fajn, nič gužvanja in sem zapeljala skorajda pred vhod (ja, tako zelo je bilo parkirišče prazno. Kje lahko še danes v fakin Kopru zapelješ skorajda pred vhod trgovine?).

Najprej sem se sto let zgubljala po trgovini. Slabe volje sem postala takoj, ko sem prišla do "oddelka" (tiste tri škatle niso vrede dostojnega naziva oddelka) sadja in zelenjave. Kjer je pisalo solata, je bil še en sam, samcat zaboj, v njemu pa ena sama samcata solata. Ki ni bila bogve kaj. Ampak sem jo vzela, ker se mi ni dalo še v sto drugih trgovin. Po solato. V trenutku me vse je minilo in slaba volja se je stopnjevala. Iskala sem še paradajz, in glej ga zlomka tam je bil. Ne moreš verjeti! Tudi tokrat en sam zaboj, vendar notri kar trije (3!) paketi paradajza. Hitro sem pobrala enega, ker se je blizu ravno sukala ena teta in me je zgrabila panika, da mi bo tisti paradjz sunila direkt izpred nosa. Neverending saga izgubljanja po Hoferju se je nadaljevala vse dokler nisem nekako presrečna ugotovila, da sem našla vse stvari s seznama (ampak sem morala pri tem enkrat vprašati za pomoč, krer nisem našla soli. Prodajalka, ki me je napotila v pravo smer, je bila strašno zaposlena s pospravljanjem tistih  velikih  škatel s polic iz katerih je zevala grozna praznina, in ni imela časa za prijaznost), sem se olajšana napotila do blagajne.
Na blagajni pred menoj ni bilo NIKOGAR. Samo blagajničarka. ki me ni spustila iz muhe. Napeto me je opazovala, da sem vse svoje stvari zložila na tekoči trak. In nisem se obirala. Vem, da nisem precej fit, ampak vseeno sem hitela, nekatere stvari so bile težke, sploh veliko je bilo tistih jogurtov, kjer se moraš velikokrat poglobiti v voziček, da jih vse poloviš in zmečeš gor na trak. Nisem fit, vem, ampak vseeno sem se kar malo zmatrala, tako sem hitela, vam povem. Nisem si upala zavlačevati, tako napeta je bila prodajalka. Napeta, kot struna. Ženska se je potem moje robe tako zagreto lotila, da sploh nisem doumela kaj se dogaja. Kot da je za mano tri kilometrska vrsta ubogih ljudi, ki cepajo od žeje kot popipsane muhe in jih je treba takoj napojiti, da se od žeje mrtvi ne zvrnejo po tleh. Za mano pa ni bilo NIKOGAR.
Niti ni bilo nikogar na vidiku.
Niti slutnje ni bilo, da se bo morebiti za menoj prikazala kakšna uboga duša.

Nisem mogla verjeti. Ženska je tako divje mahala čez tisiti piskalnik na blagajni, da sem se je skoraj ustrašila. Tako je divje mahala, da so stvari letele, se prevračale in ko ni imela več prostora pri tisti reči, ki je skener in piska, ko potegneš robo čez, je z OBEMA rokama vse skupaj potisnila iz njene leve proti desni. Proti meni. Pult je prekratek in prav divjati moraš, da vse zmečeš v voziček. (Ne sortiraš v vrečke, opa! samo zmečeš v voziček!). Ko je torej zamahnila, sem si rekla ok, je kar je, vse bo šlo po tleh. Ni šlo vse po tleh. Ženska ima očitno nek notranji precizen občutek, da se je vsa moja krama ustavila tik ob robu, tako da sem lahko hitropotezno vse nekako zmetala v voziček in da je ženska nadaljevala s svojim divjim početjem.

Totalno sem bila frapirana. Še kar sem se nejeverno ozirala za sabo, v pričakovanju horde žejnih, napol mrtvih ljudi. In, ne boste verjeli, še kar ni bilo nikogar za menoj. Ko je ženska rekla: " 42, 56. Gotovina?", sem si oddahnila, kot že dolgo ne. Hitro sem potegnila kartico, plačala in jo ucvrla, kolikor sem lahko.

Vam povem, v Hoferju so res izredno učinkoviti.
Ampak tam me ne vidijo več.

Shopping freak

Ker vem, da ste nekateri v pričakovanju, :)...tista hiška od zadnjič je prav lušna in super. Take vrste hiška, kamor bi z veseljem vložil veliko truda in veselja, prekopal vrt, posadil paradjz, pobiral češnje, vabil prijatelje na piknik pred bajtico in še in še.
Preveč idilično, ja, vem. Problem je, ker se hiše drži še ena kamnita podrtija, če pogledate sliko, je to tam, na levi strani. Taista podrtija se je drži še deloma iz zadnje strani. Podrtija ne pripada hiši, ampak eni 80 let stari noni in bogsigavedi kakšne plane ima ona s svojim gruntom. Vsi, ki ste že vsaj enkrat v življenju bili (še bolje živeli) v eni od takšnih bajt, veste kaj pomenijo vlažni zidovi. No pri tej hiški je vlaga potegnila še bolj zaradi te podrtije, omet je odpadel (itak, nič nenavadnega), tako da se čuti gola skala, s katere teče voda kot v kašni kraški jami. Problem. Ja, kraške jame se nikoli ne rešiš, pa če maš še ne vem kakšen superski omet notri.
Sicer bi bilo pa treba not vse prenoviti, najprej ves omet dol, podreti notranje predelne stene, dati estrihe spodaj, nove stene not, nove stopnice, lesen pod zgoraj in še na podstrešju (torej stropi zgoraj). Pa omet povsod, inštalacije, malo boljša fasada, ki se ne olupi takoj itn...Po vsem rečenem je očitno, da je tudi cena močno previsoka. Jaz bi za to plalčala kvečjemu kakšnih 40.000 €. Maksimalno. Ki jih itak nimam :) In še to, če ne bi blo tiste podrtije zraven. Tako da... no go.


Ah, v vsej tej opremeljevalski mrzlici, smo se včeraj družinsko odpravili v Ikeo. Na nedeljski sprehod, v trgovino, I know, I know. Pa saj ni bila moja ideja, prisili so me, da grem!! Zdenka (Uroševa mama) se je odločila,da bo Lili kupila novo posteljino in smo šli na izlet. Še Urošu sem rekla: "Ma ja dej, sej ne bomo dolgo. Eno urco in gremo domov." Yeah right. Tolko, da se nismo vkamiprali tam. Ena urca se je raztegnila na pet (5) ur. S tem, da se je meni zdelo, da smo šli še hitro skozi.

Ah nikoli se ne bom naučila... Je pa bil izlet produktiven, zapravili smo 50 ojrov (ki jih prav tako nimam), in nabavili en kup lušnih stvarc.
(slike sledijo, ko ...saj veste...spravim vse skup in v red)

Prekleta bodi Ikea.

Home sweet home

Če bi imela wishlist, bi dodala nanjo tole lušno stvarco.

Vsake toliko malo posurfam, da preverim kaj novega dogaja v svetu nepremičnin, ampak ker nimamo za burek, kaj šele za bajto, zadnje čase nisem bila preveč ažurna.
Včeraj pa, glej ga no zlomka, sem našla nekaj, kar se dopade očesu. Denarnici pač žal ne. Kaj čmo. Življenje ni (samo!) potica bi rekli modri. Pa vseeeno, nisem mogla, da ne bi - danes sem poklicala in nas familjarno najavila za jutrišnji ogled.
Že cel dan sem na internetu, gledam stanovanjske kredite, tuhtam, računam, glava boli. Ne gre in ne gre skozi. Še malo poračunam, glava boli še bolj. Uroš zavija z očmi in modro molči. Tudi njemu se stvar dopade, ampak luknja v denarnici in minus na TRR ne dopuščata kaj dosti veselja.

Komaj čakam, da vidimo to zadevo od blizu in od znotraj, Mogoče bo pa za en drek. Mogoče bo pa res zanič. In bom lahko nehala surfati po netu, koliko stanejo ometi, estrihi, kako se polagajo ploščice in parket.

O, da Bog da en kredit! Amen.

P.S. v nadaljevanju javim vsem zainteresiranim (ker vem, da jih je nekaj), kak potencial obeta kućica.  Najkasneje jutri zvečer ;)

Ajm be eeek

Okej. Stvar je taka.

JAjaja, saj vem, mislim, kr neki... Kako si upam tako zanemarit blog in nič ne pisat in tralala...V svojo obrambo naj dodam tole: kot je modro dejal ata Krapež (po novem dipl.!!! lepo prosim! čestike, kongrađulejšns and selebrejšns!): "zdaj je mati in nima časa." Ne kličemo ga zastonj ata. Človek je moder in veliko ve. No, jaz samo povem kako je. In tako je.
Kot pravim, stvar je taka, da nimam časa. Oziroma je moj čas zreduciran na urnik, ki mu narekuje ena mala petmesečna afna.

No pa naj vas ob tej priložnosti kljub temu razveselim z nekaj novicami. Odkar se nismo brali:

• smo bile z Lilo 2x v Krškem pri njeni babici Veri in dedku Nikoli (in ja ah oh in sploh njeni teti Maji). Družba je bila iz sebe od sreče (mislim halo?!?). Seveda je zato Lila ob tej priložnosti dobila malo morje garderobe, da se bo lahko šminkirala po Kopru, nazadnje, pravo pravcato pomladno - poletno kolekcijo. Babi Vera je pač fizično nesposobna ven iz trgovine, ne da bi kupila kak otroški kos garderobe - "za pikico, da bo lepa, lepa pikica!" Je pa dedi Nikola zato častu letne gume za avto in zraven še lite feltne za povrh. Bravo dedi, bravo babi!!
• Vmes smo bili družinsko na dopustu (ja, s tem mislim tudi na psa, ki je BTW en velik nevzgojen smrduh). Imeli smo se krasno. Šli smo na deželo, pes je bil iz sebe od sreče. Čuval je hišo, kopal luknje, lajal na traktorje, popišal cel hrib in vse rože, preganjal srne, zajce, ptiče in mačke in se sploh krasno imel. Uroš je bil vsako jutro iz sebe od sreče, ker mu ni bilo treba v službo, zato je izkoristil prosti čas in se zjutraj pocartal z Lilo (šele potem, ko je enkrat ugotovil, da mu zaradi male teroristke dlje kot do osmih vseeno ne bo ratalo skupaj držati oči). Jaz sem se imela tudi fajn. Ampak menda, da imam jaz počitce all day every day ??! (čeprav priznam - lušno je bilo, ker smo bili vsi cel dan na kupu)
• Lila je bila med drugim tudi na rednem zdravniškem pregledu. Ob zadnjih meritvah so bili rezultati sledeči: teža 7500 g, višina 69 centimetrov. Špeh okrog nogic niso merili, vam pa povem iz prve roke, da je kar dobro zalita. Bajsika. Pardon - mamina bajsika. Lila se je tudi cepila in ker je že velika punca, ni čisto nič jokala. Pridna mamina bajsika.
• Vmes smo praznovali nekaj rojstnih dnevov, imeli smo se fajn, kot se za rojstne dneve pritiče. 
• Po dolgih mesecih puljenja las, živciranja, glasnega preklinjanja in rezanja žil, sem končno spravila računalnik v red. Kaj je bilo narobe z njim? Delal je počasneje kot čreda lenivcev po poldanskem kosilu. Če sem hotela, da se je zagnal, sem ga vžgala pred tremi dnevi, da sem danes napisala blog. No, ker sem računalniško nepismena in neuka, nisem vedela, da je potrebuje še kakšen RAM gonilnika. Zato sem mu privoščila še 1G RAMA in zdej dela kot Ferrari. Ali pa še boljše.  
• Lila je danes ugotovila, da se lahko nekako približno usede, če se opre na rokice in zdaj je vsa vesela. Sedi kot velika punca in zraven bruha :) Ker ji je slabo :) Dojenčki. 
• In še! - danes sem šla peš na markovec ( z vozičkom in 7,5 kil težkim otrokom) pri čemer me je sonce tako opeklo po faci, da sem videti kot kuhana šunka.

Fajn, bom vsaj ambientalno okrašena za veliko noč.