Leti leti leti...jogurt!

Okej, že nekajkarat sem hotela pisat o tej temi, pa se mi potem ni dalo in sem si rekla saj ni big deal.

Ampak res mi gre na živce. Fakin avtomatsko šopanje izdelkov na blagajnah v trgovinah a la Lild, Hofer in podobni. Ja, ja, saj vem, da jih poslovodje bičajo po hrbtih, da morajo šopat tisto fakin mleko in jogurte in banane čez blagajno, kot da there is no tommorow. Ampak vseeno!

In da ne bom skrivnostna, bom kar jasno in glasno povedala, da so mi danes dvignili živec v Hoferju. (vem, da to javno bentenje ne bo imelo prav nikakeršnega zunanjega vpliva - na primer, da se bodo omenjeni končno spametovali in se začeli normalno obnašat na blagajni - razen tega, da se bom jaz bolje počutila.

Skratka. Nikoli ne hodim nakupovat v Hofer v Kopru. Odkar so ga odprli, sem bila tam verjetno vse skupaj petkrat. Od tega sem šla dvakrat po špecerijo (hrano za gospodinjstvo, no), ostalo sem šla verjetno iskat kakšne specifične zadeve. Vmes toliko časa nisem bila tam, da sem že pozabila, zakaj ne hodim tja nakupovat. Danes sem pa morala po nakupih, najprej sem šla v Mano (sem morala po novo trenirko, ker se mi tista, ki jo nosim sedaj, razpada, ostale so pretesne. Hm :S ), potem v Müllerja po stvari za Lilo. In ko sem se prebijala čez gužvo parkirišča Supernove, sem razmišljala: " Ok, kam naj grem zdej? V Lidl? Eurospin? O faaak, zakaj nisem šla kar v Spar?" V tistem sem bila že na križišču, nasproti mene Hofer. Parkirišče je bilo ravno prav prazno (le zakaj?!?) , rekla sem si fajn, nič gužvanja in sem zapeljala skorajda pred vhod (ja, tako zelo je bilo parkirišče prazno. Kje lahko še danes v fakin Kopru zapelješ skorajda pred vhod trgovine?).

Najprej sem se sto let zgubljala po trgovini. Slabe volje sem postala takoj, ko sem prišla do "oddelka" (tiste tri škatle niso vrede dostojnega naziva oddelka) sadja in zelenjave. Kjer je pisalo solata, je bil še en sam, samcat zaboj, v njemu pa ena sama samcata solata. Ki ni bila bogve kaj. Ampak sem jo vzela, ker se mi ni dalo še v sto drugih trgovin. Po solato. V trenutku me vse je minilo in slaba volja se je stopnjevala. Iskala sem še paradajz, in glej ga zlomka tam je bil. Ne moreš verjeti! Tudi tokrat en sam zaboj, vendar notri kar trije (3!) paketi paradajza. Hitro sem pobrala enega, ker se je blizu ravno sukala ena teta in me je zgrabila panika, da mi bo tisti paradjz sunila direkt izpred nosa. Neverending saga izgubljanja po Hoferju se je nadaljevala vse dokler nisem nekako presrečna ugotovila, da sem našla vse stvari s seznama (ampak sem morala pri tem enkrat vprašati za pomoč, krer nisem našla soli. Prodajalka, ki me je napotila v pravo smer, je bila strašno zaposlena s pospravljanjem tistih  velikih  škatel s polic iz katerih je zevala grozna praznina, in ni imela časa za prijaznost), sem se olajšana napotila do blagajne.
Na blagajni pred menoj ni bilo NIKOGAR. Samo blagajničarka. ki me ni spustila iz muhe. Napeto me je opazovala, da sem vse svoje stvari zložila na tekoči trak. In nisem se obirala. Vem, da nisem precej fit, ampak vseeno sem hitela, nekatere stvari so bile težke, sploh veliko je bilo tistih jogurtov, kjer se moraš velikokrat poglobiti v voziček, da jih vse poloviš in zmečeš gor na trak. Nisem fit, vem, ampak vseeno sem se kar malo zmatrala, tako sem hitela, vam povem. Nisem si upala zavlačevati, tako napeta je bila prodajalka. Napeta, kot struna. Ženska se je potem moje robe tako zagreto lotila, da sploh nisem doumela kaj se dogaja. Kot da je za mano tri kilometrska vrsta ubogih ljudi, ki cepajo od žeje kot popipsane muhe in jih je treba takoj napojiti, da se od žeje mrtvi ne zvrnejo po tleh. Za mano pa ni bilo NIKOGAR.
Niti ni bilo nikogar na vidiku.
Niti slutnje ni bilo, da se bo morebiti za menoj prikazala kakšna uboga duša.

Nisem mogla verjeti. Ženska je tako divje mahala čez tisiti piskalnik na blagajni, da sem se je skoraj ustrašila. Tako je divje mahala, da so stvari letele, se prevračale in ko ni imela več prostora pri tisti reči, ki je skener in piska, ko potegneš robo čez, je z OBEMA rokama vse skupaj potisnila iz njene leve proti desni. Proti meni. Pult je prekratek in prav divjati moraš, da vse zmečeš v voziček. (Ne sortiraš v vrečke, opa! samo zmečeš v voziček!). Ko je torej zamahnila, sem si rekla ok, je kar je, vse bo šlo po tleh. Ni šlo vse po tleh. Ženska ima očitno nek notranji precizen občutek, da se je vsa moja krama ustavila tik ob robu, tako da sem lahko hitropotezno vse nekako zmetala v voziček in da je ženska nadaljevala s svojim divjim početjem.

Totalno sem bila frapirana. Še kar sem se nejeverno ozirala za sabo, v pričakovanju horde žejnih, napol mrtvih ljudi. In, ne boste verjeli, še kar ni bilo nikogar za menoj. Ko je ženska rekla: " 42, 56. Gotovina?", sem si oddahnila, kot že dolgo ne. Hitro sem potegnila kartico, plačala in jo ucvrla, kolikor sem lahko.

Vam povem, v Hoferju so res izredno učinkoviti.
Ampak tam me ne vidijo več.