Sem že omenila, da ne maram opravkov?
Danes sem pospravila kuhinjo, šla z Lilo na sprehod v Koper, pobrala popravljen avto na Citroenu, doma se igrala z otrokom, surfala po internetu, odnesla smeti, nič kuhala, vseeno nekaj jedla, brala bloge, urejala slike, stokrat popizdila, ker mi računalnik ne dela kot bi moral, Skypala z Ano, govorila z mamo po telefonu, malo dremala, malo (zelo malo) gledala Tv, reševala križanke.
Nisem pa: naredila 100 drugih stvari, ki bi jih lahko in nekatere, ki bi jih morala.
Stanje duha: ----------------------------------------------------------------
(v prenesenem pomenu - ravno, kot ta črta zgoraj)
sreda, 26. januar 2011
torek, 25. januar 2011
Things to do List
3. Naroči se na pregled pri zobozdravniku (na zgornji šestici se nekaj dogaja, nisem čisto prepričana, če želim priti temu do dna)
4. kupi obrazec za dohodnino
5. izpolni obrazec napovedi za dohodnino (in tokrat prvič! vpiši otroka kot olajšavo. Juhu!)
6. Pošlji obrazec napovedi za dohodnino do 7. 2. 2011
8. Izberi in uredi fotografije za v taisto knjigo
9. Razvij fotografije in jih prilepi v taisto knjigo
10. Izpolni še drugo! spominsko knjigo (ja, dve ima). S fotografijami in vsem kar spada zraven.
11. Uredi in razvij fotografije, ki jih boš obesila na steno
12. Uredi in razvij fotografije raznih praznovanj, dopustov ipd. in jih lično zloži v album (z opombami vred).
13. Pospravi otroško sobo (poglej kaj je v vseh tistih škatlah, ki ležijo naokrog, pospravi omare, skratka, preuredi skladišče v otroško sobo)
14. Spucaj kopalnico
15. Pojdi v Pikapolonico in kupi pestunjo
16. Preberi sobotni Objektiv (zadnje tri številke)
17. Reši križanke in pošlji rešitve
19. Napiši diplomo
Ne nujno v tem vrstem redu.
ponedeljek, 24. januar 2011
Gor na hrib
Kdaj ste se nazadnje kam peljali z avtobusom?
Jaz zadnje čase vsak dan izkoriščam luksuz Koperskega mestnega prometa in moram priznati, da mi je kar všeč. Vsak dan, ko grem z Lilo na sprehod, greva ponavadi peš z markovca do centra Kopra in še malo naokrog. V lajf. Da imam občutek, da sem med ljudmi in ne samo med štirimi stenami. Nazaj v hrib pa ne grem peš. No way, ni šans!! Leta nazaj, ko sem začasno bivakirala na Kozlovički pri "bandi", smo šli včasih tudi peš gor. Ponavadi sredi noči. Prej smo seveda pojedli kašen čizburger v Noč in dan, da smo naredili podlago za gor, za v hrib. Ker bambus in pivo nista zmogla takšnih obremenitev. Gor po Strmi poti v hrib. Adijo pamet. Ne, ne tega se več ne grem, sploh pa ne z vozičkom in šestkilskim otrokom v vozičku. Sedaj sem gospa in grem lepo na avtobus.
Štorija s temi avtobusi je ta, da so vedno vsi super prijazni, ko vidijo mamico z vozičkom. Vedno kdo skoči: "Gospa, rabite pomoč?" In že se prerivajo, kdo mi bo pomagal na bus in dol z njega. No ne ravno prerivajo, ampak prijazni so pa vseeno vedno vsi. In potem, ko z Lilo stojiva tam pri oknu, kjer je narisan znakec za vozičke, naju vsi naskrivaj opazuejo. Malo zamaknjeno, z nekim pol nasmeškom: "Glej kako lepo, mamica z otročkom." Kaj je s tem, da se ljudje vedno raznežijo, ko vidijo dojenčke, ne vem. Je pa kul, ker se mi ni teba prerivati po polnem avtobusu. Pa komolčati v gužvi pred busom, ko se hočemo vsi naenkrat spraviti gor. Spomini na srednješolska leta, ko sem pravzaprav nazadnje potovala z avtobusom. Takrat smo bili prava nemarna drhal. Zdaj so pa vsi naenkrat olikani, nihče ne se ne drenja in ne gužva. Vsi lepo odklikajo tiste svoje karte pri šoferju. In šofer se za nikomer ne dere: "Hej!! Halo!! Pokaži karto!! Ti ja! Ne, nisi pokazal! Kje maš kartooo?!? Marš dol z avtobusa!!!" Ah nostalgija....
Potovanja z avtobusi so fajn. Čeprav ne preveč nostalgična, predvsem drugačna. Umirjena in kulturna.
So zdaj drugačni časi? No, bolj imam občutek, da se samo preprosto staramo.
Jaz zadnje čase vsak dan izkoriščam luksuz Koperskega mestnega prometa in moram priznati, da mi je kar všeč. Vsak dan, ko grem z Lilo na sprehod, greva ponavadi peš z markovca do centra Kopra in še malo naokrog. V lajf. Da imam občutek, da sem med ljudmi in ne samo med štirimi stenami. Nazaj v hrib pa ne grem peš. No way, ni šans!! Leta nazaj, ko sem začasno bivakirala na Kozlovički pri "bandi", smo šli včasih tudi peš gor. Ponavadi sredi noči. Prej smo seveda pojedli kašen čizburger v Noč in dan, da smo naredili podlago za gor, za v hrib. Ker bambus in pivo nista zmogla takšnih obremenitev. Gor po Strmi poti v hrib. Adijo pamet. Ne, ne tega se več ne grem, sploh pa ne z vozičkom in šestkilskim otrokom v vozičku. Sedaj sem gospa in grem lepo na avtobus.
Štorija s temi avtobusi je ta, da so vedno vsi super prijazni, ko vidijo mamico z vozičkom. Vedno kdo skoči: "Gospa, rabite pomoč?" In že se prerivajo, kdo mi bo pomagal na bus in dol z njega. No ne ravno prerivajo, ampak prijazni so pa vseeno vedno vsi. In potem, ko z Lilo stojiva tam pri oknu, kjer je narisan znakec za vozičke, naju vsi naskrivaj opazuejo. Malo zamaknjeno, z nekim pol nasmeškom: "Glej kako lepo, mamica z otročkom." Kaj je s tem, da se ljudje vedno raznežijo, ko vidijo dojenčke, ne vem. Je pa kul, ker se mi ni teba prerivati po polnem avtobusu. Pa komolčati v gužvi pred busom, ko se hočemo vsi naenkrat spraviti gor. Spomini na srednješolska leta, ko sem pravzaprav nazadnje potovala z avtobusom. Takrat smo bili prava nemarna drhal. Zdaj so pa vsi naenkrat olikani, nihče ne se ne drenja in ne gužva. Vsi lepo odklikajo tiste svoje karte pri šoferju. In šofer se za nikomer ne dere: "Hej!! Halo!! Pokaži karto!! Ti ja! Ne, nisi pokazal! Kje maš kartooo?!? Marš dol z avtobusa!!!" Ah nostalgija....
Potovanja z avtobusi so fajn. Čeprav ne preveč nostalgična, predvsem drugačna. Umirjena in kulturna.
So zdaj drugačni časi? No, bolj imam občutek, da se samo preprosto staramo.
petek, 21. januar 2011
Smeh je pol zdravja. Ostala polovica je dobra prebava.
Uroš pravi, da je bil moj prejšnji blog fuj. Ker sem pisala o kakcu.
Ravno sem gledala Housa, nova epizoda. Se pravi, v bistvu je stara epizoda, še iz prejšnje sezone. Se pravi šeste sezone. Ampak na Pop Tv-ju je to nova sezona, novi del. Ker mi smo zadaj, Slovenska Tv pač nima toliko denarja za razsipavat na nove sezone najbolj gledanih nadaljevank.Vi ga še niste videli, ker bo na sporedu v torek. Jaz sem pa nadobudna in zdolgočasena in sem šla počekirat nadaljevanje na interenet.
Ne bom izdala cele zgodbe. Če skrajšam, šlo je za to, da je House pred gotovo smrtjo reševal eno blogerko, ki je vse, ampak prav vse, opisovala v svojem blogu. Razen ene stvari, ki je bil v bistvu KLJUČEN simptom pri prepoznavanju njene bolezni. Ampak House seveda to brilijantno odkrije in spet postane heroj dneva. ( Ta House je res en Magajver). Vas zanima za kakšno stvar je šlo? (ne, ni bil lupus). Ultra odkrita blogerka je zamolčala, da ima prebavne težave in da je njen kakec sumljive barve in sestave.
No, lepo prosim. Naj še kdo reče, da kakci niso pomembne zadeve. In da ne spadajo v blog.
Sicer pa - ko smo ravno pri prebavnih težavah. Danes sem izvedela, da imam menda žolčne kamne. Kako bo s tem, bomo še videli. Prijetno ni. In ne navdušujem se pretiroma nad dieto, ki se mi obeta. Čeprav pa si obetam, da bom par kilc shujšala, konec koncev mi ne bi škodilo.
Bolj kot to me skrbi, kako za vraga bom skombinirala zanimive in zdrave jedilnike iz ZELO omejene zbirke vrste zelejnjave, ki mi je všeč. Any ideas? Že vidim, da bom morala prešaltati na kakšno cvetačo ali pa brokoli. Pa ni dolgo tega, ko sem sklenila kompromis s korenčkom!!
V glavnem - lajf ti zgleda res vrže ravno tisto pod noge, kar trenutno rabiš.
Eno očiščevalno kuro in dobro mero humorja.
Ravno sem gledala Housa, nova epizoda. Se pravi, v bistvu je stara epizoda, še iz prejšnje sezone. Se pravi šeste sezone. Ampak na Pop Tv-ju je to nova sezona, novi del. Ker mi smo zadaj, Slovenska Tv pač nima toliko denarja za razsipavat na nove sezone najbolj gledanih nadaljevank.Vi ga še niste videli, ker bo na sporedu v torek. Jaz sem pa nadobudna in zdolgočasena in sem šla počekirat nadaljevanje na interenet.
Ne bom izdala cele zgodbe. Če skrajšam, šlo je za to, da je House pred gotovo smrtjo reševal eno blogerko, ki je vse, ampak prav vse, opisovala v svojem blogu. Razen ene stvari, ki je bil v bistvu KLJUČEN simptom pri prepoznavanju njene bolezni. Ampak House seveda to brilijantno odkrije in spet postane heroj dneva. ( Ta House je res en Magajver). Vas zanima za kakšno stvar je šlo? (ne, ni bil lupus). Ultra odkrita blogerka je zamolčala, da ima prebavne težave in da je njen kakec sumljive barve in sestave.
No, lepo prosim. Naj še kdo reče, da kakci niso pomembne zadeve. In da ne spadajo v blog.
Sicer pa - ko smo ravno pri prebavnih težavah. Danes sem izvedela, da imam menda žolčne kamne. Kako bo s tem, bomo še videli. Prijetno ni. In ne navdušujem se pretiroma nad dieto, ki se mi obeta. Čeprav pa si obetam, da bom par kilc shujšala, konec koncev mi ne bi škodilo.
Bolj kot to me skrbi, kako za vraga bom skombinirala zanimive in zdrave jedilnike iz ZELO omejene zbirke vrste zelejnjave, ki mi je všeč. Any ideas? Že vidim, da bom morala prešaltati na kakšno cvetačo ali pa brokoli. Pa ni dolgo tega, ko sem sklenila kompromis s korenčkom!!
V glavnem - lajf ti zgleda res vrže ravno tisto pod noge, kar trenutno rabiš.
Eno očiščevalno kuro in dobro mero humorja.
sreda, 19. januar 2011
Behold, The kakec!
Ne vem, če poznate še kakšno novopečeno mamo razen mene, ampak stvar je sledeča:
Mame imamo omejen repertoar tem za pogovore. Sploh novopočene matere.
Nekaterim ljudem se zdi čudno, ko govorim o kakcu svojega podmaldka. Ne vem sicer zakaj.
Kakec je pomembna stvar pri dojenčkih. Sploh če je vaš otrok prikrajšan za redno kakanje. To pomeni, da bo trebušček napihnjen in poln plinov. Posledično bo dojenček siten in bo jokal. Zelo jokal. Cele dneve. Posledično bo mati prikrašana za spanje in notranji mir. Gre za katastrofo neslutenih razsežnosti. In to samo zato, ker se vaš otrok ne more preprosto in enostavno posrati.
Spomnim se še kakšen mesec nazaj, ko Lila ni mogla kakati. Celoten svet naše male skupnosti se je vrtel samo okrog nejnega drekca. Še pes je padel v depresijo od neprestanega kričanja. Ko se je mala končno pokakala, sem šla takoj poklicat Uroša, ki je bil takrat v službi in mu podrobno opisala dogodek - kako je potekal, kakšne sestave je bil drekec in kako je Lila pri tem uživala. Potem sem hitro poklicala še mamo in ji ponovila isto zgodbo.
Potem 3 dni spet ni bilo nič. Grizli smo si nohte in pričakovali grozljivko. Lila je bila že pošteno sitna. Midva z Urošem sva bila živčna in utrujena od jokanja, roke so me bolele od pestovanja. Starši sitnih otrok vejo, kaj pomeni "vneto zapestje". Ko otroka trepljaš po riti, je ves trik v zapestju. Trepljanje po riti jim je zakon - ne vem zakaj, ampak deluje.
Težavo s kakanjem smo potem končno rešili tako, da sem ji v rito porinila majhen delček palčke za uho. Ne, to ni mučenje otroka - za tiste, ki morda v skrbeh prebirate te vrstice. Nasvet sem dobila od moje mame. S tem, da so v njenih časih - torej nam - v rite porivali kose mila, izrezljanje v tanke palčke. Če ne verjamete, vprašajte svojo mamo al pa nono.
No, vse skupaj je no big deal - tisti del, ki je vatiran, nakapaš z oljem in ga počasi s krožnimi gibi potiskaš v rito dokler ni vatka notri. In čakaš. To menda nekako spodbudi refleks potiskanja in dojenček se čudežno pokaka, pa četudi je kakec trd in bolj kompakten, kot bi bilo zaželeno.
Če se vam zdi to branje gnjusno in čudaško, bom rekla samo eno: reality is stranger than fiction, dragi moji. To ni še nič. V zadnjih dveh mesecih sem počela bolj čudaške stvari kot kadarkoli prej v življenju in kar vem, da se zgodba še ne konča tu...Oh no no no...
Danes v hiši sicer še ne vladata harmonija in mir, smo pa na dobri poti. Lila kaka vsak dan redno, včasih tudi po dvakrat. In to čisto sama. Kakec je primerne teksture in grozno smrdljiv, kot se samo za zdravega, dobro hranjenega, dojenčka spodobi.
In vsi smo srečni. Mati, se razume, še najbolj.
Mame imamo omejen repertoar tem za pogovore. Sploh novopočene matere.
Nekaterim ljudem se zdi čudno, ko govorim o kakcu svojega podmaldka. Ne vem sicer zakaj.
Kakec je pomembna stvar pri dojenčkih. Sploh če je vaš otrok prikrajšan za redno kakanje. To pomeni, da bo trebušček napihnjen in poln plinov. Posledično bo dojenček siten in bo jokal. Zelo jokal. Cele dneve. Posledično bo mati prikrašana za spanje in notranji mir. Gre za katastrofo neslutenih razsežnosti. In to samo zato, ker se vaš otrok ne more preprosto in enostavno posrati.
Spomnim se še kakšen mesec nazaj, ko Lila ni mogla kakati. Celoten svet naše male skupnosti se je vrtel samo okrog nejnega drekca. Še pes je padel v depresijo od neprestanega kričanja. Ko se je mala končno pokakala, sem šla takoj poklicat Uroša, ki je bil takrat v službi in mu podrobno opisala dogodek - kako je potekal, kakšne sestave je bil drekec in kako je Lila pri tem uživala. Potem sem hitro poklicala še mamo in ji ponovila isto zgodbo.
Potem 3 dni spet ni bilo nič. Grizli smo si nohte in pričakovali grozljivko. Lila je bila že pošteno sitna. Midva z Urošem sva bila živčna in utrujena od jokanja, roke so me bolele od pestovanja. Starši sitnih otrok vejo, kaj pomeni "vneto zapestje". Ko otroka trepljaš po riti, je ves trik v zapestju. Trepljanje po riti jim je zakon - ne vem zakaj, ampak deluje.
Težavo s kakanjem smo potem končno rešili tako, da sem ji v rito porinila majhen delček palčke za uho. Ne, to ni mučenje otroka - za tiste, ki morda v skrbeh prebirate te vrstice. Nasvet sem dobila od moje mame. S tem, da so v njenih časih - torej nam - v rite porivali kose mila, izrezljanje v tanke palčke. Če ne verjamete, vprašajte svojo mamo al pa nono.
No, vse skupaj je no big deal - tisti del, ki je vatiran, nakapaš z oljem in ga počasi s krožnimi gibi potiskaš v rito dokler ni vatka notri. In čakaš. To menda nekako spodbudi refleks potiskanja in dojenček se čudežno pokaka, pa četudi je kakec trd in bolj kompakten, kot bi bilo zaželeno.
Če se vam zdi to branje gnjusno in čudaško, bom rekla samo eno: reality is stranger than fiction, dragi moji. To ni še nič. V zadnjih dveh mesecih sem počela bolj čudaške stvari kot kadarkoli prej v življenju in kar vem, da se zgodba še ne konča tu...Oh no no no...
Danes v hiši sicer še ne vladata harmonija in mir, smo pa na dobri poti. Lila kaka vsak dan redno, včasih tudi po dvakrat. In to čisto sama. Kakec je primerne teksture in grozno smrdljiv, kot se samo za zdravega, dobro hranjenega, dojenčka spodobi.
In vsi smo srečni. Mati, se razume, še najbolj.
petek, 7. januar 2011
Pejdi spat, mona!
Počutim se, kot da bi bila spet noseča.Iz meni neznanega razloga sem budna sredi noči.
Oči na široko odprte kot dva reflektorja. Uroš smrči in Lila počne nekaj silno podobnega kot on, samo z drugačnim, bolj mehkim prizvokom in ne v tako rednih intervalih. Tako kot se za dvomesečno frajlo spodobi. Pravzaprav sem se zbudila ob štirih ponoči, ker je podmaldek postal lačen, potem sem se pa še kakšno uro in pol valila po postelji in poslušala prej omenjene nočne glasove.
No vsi vemo, da nam ob takih trenutkih hodijo po glavi prav tiste najbolj neumne stvari.
Ne vem zakaj zakaj, ampak sem začela razmišljati o porodu. (Na tej točki bom zaenkrat zaključila s to temo, ker misli niso bile prijetne, zato želim predvsem bralkam - morebitnim bodočim materam - prihraniti podrobnosti. Zaenkrat. Ob tej uri se to enostavno ne spodobi. Mogoče drugič).
Potem sem začela razmišljati o tem, kaj bi oblekla, če bi bila modna kreatorka z lastno linijo a la made at home in bi morala nekam na kreativni sestanek pred silno pomembne ljudi.
Potem sem prešaltala na to, kako oh in sploh sem bila danes učinkovita in pridna, pospravila sem dnevno, posesala celo za kavčem in oprala zavese, namontirala sem novo stoječo luč za kavčem (kar je botrovalo temu, da sem se sploh lotila sesanja izza kavča), pospravila sem kuhinjo, obesila zavese, peljala Lilo na sprehod. POLEG tega, da sem opravljala pač vse ostale stvari ki se pritičejo novopečene matere. No, v službo nisem šla, priznam. Ampak garala sem trikrat bolj. VEM, ker sem tudi jaz nekoč hodila v službo. Biti mati, priznam, je dosti bolj naporno.
Potem sem začela razmišljati o tem, kako bo fajn, ko bo Lila malo večja in jo bom peljala v vrtec. Medtem ko bom jaz imela en fabulous job in bom delala od doma kot Heather B. Armstrong (ne nujno isti job, ampak se bom vseeno cel dan prekladala po dnevni v pidžami), za katero do pred nedavnim sploh vedela nisem - no, pa kaj potem. Zahvala Petri za razsvetlitev. Potem ko otroka odložim v vrtec, bom skočila še v fitnes, ker bom itak fit in zgledala bom super. Nakar se bom cela frišna od elana podala še v en silno uspešen dan, kjer bo vsaka težava piece of cake for me.
Budna, zmatrana in neumna. Zato ker me čez 1 uro že čaka redni job matere, jaz pa sedim pred računalnikom in se grem neumnosti.
Včasih pač ne moremo čez sebe.
Oči na široko odprte kot dva reflektorja. Uroš smrči in Lila počne nekaj silno podobnega kot on, samo z drugačnim, bolj mehkim prizvokom in ne v tako rednih intervalih. Tako kot se za dvomesečno frajlo spodobi. Pravzaprav sem se zbudila ob štirih ponoči, ker je podmaldek postal lačen, potem sem se pa še kakšno uro in pol valila po postelji in poslušala prej omenjene nočne glasove.
No vsi vemo, da nam ob takih trenutkih hodijo po glavi prav tiste najbolj neumne stvari.
Ne vem zakaj zakaj, ampak sem začela razmišljati o porodu. (Na tej točki bom zaenkrat zaključila s to temo, ker misli niso bile prijetne, zato želim predvsem bralkam - morebitnim bodočim materam - prihraniti podrobnosti. Zaenkrat. Ob tej uri se to enostavno ne spodobi. Mogoče drugič).
Potem sem začela razmišljati o tem, kaj bi oblekla, če bi bila modna kreatorka z lastno linijo a la made at home in bi morala nekam na kreativni sestanek pred silno pomembne ljudi.
Potem sem prešaltala na to, kako oh in sploh sem bila danes učinkovita in pridna, pospravila sem dnevno, posesala celo za kavčem in oprala zavese, namontirala sem novo stoječo luč za kavčem (kar je botrovalo temu, da sem se sploh lotila sesanja izza kavča), pospravila sem kuhinjo, obesila zavese, peljala Lilo na sprehod. POLEG tega, da sem opravljala pač vse ostale stvari ki se pritičejo novopečene matere. No, v službo nisem šla, priznam. Ampak garala sem trikrat bolj. VEM, ker sem tudi jaz nekoč hodila v službo. Biti mati, priznam, je dosti bolj naporno.
Potem sem začela razmišljati o tem, kako bo fajn, ko bo Lila malo večja in jo bom peljala v vrtec. Medtem ko bom jaz imela en fabulous job in bom delala od doma kot Heather B. Armstrong (ne nujno isti job, ampak se bom vseeno cel dan prekladala po dnevni v pidžami), za katero do pred nedavnim sploh vedela nisem - no, pa kaj potem. Zahvala Petri za razsvetlitev. Potem ko otroka odložim v vrtec, bom skočila še v fitnes, ker bom itak fit in zgledala bom super. Nakar se bom cela frišna od elana podala še v en silno uspešen dan, kjer bo vsaka težava piece of cake for me.
Budna, zmatrana in neumna. Zato ker me čez 1 uro že čaka redni job matere, jaz pa sedim pred računalnikom in se grem neumnosti.
Včasih pač ne moremo čez sebe.
Naročite se na:
Objave (Atom)