Ne vem, če poznate še kakšno novopečeno mamo razen mene, ampak stvar je sledeča:
Mame imamo omejen repertoar tem za pogovore. Sploh novopočene matere.
Nekaterim ljudem se zdi čudno, ko govorim o kakcu svojega podmaldka. Ne vem sicer zakaj.
Kakec je pomembna stvar pri dojenčkih. Sploh če je vaš otrok prikrajšan za redno kakanje. To pomeni, da bo trebušček napihnjen in poln plinov. Posledično bo dojenček siten in bo jokal. Zelo jokal. Cele dneve. Posledično bo mati prikrašana za spanje in notranji mir. Gre za katastrofo neslutenih razsežnosti. In to samo zato, ker se vaš otrok ne more preprosto in enostavno posrati.
Spomnim se še kakšen mesec nazaj, ko Lila ni mogla kakati. Celoten svet naše male skupnosti se je vrtel samo okrog nejnega drekca. Še pes je padel v depresijo od neprestanega kričanja. Ko se je mala končno pokakala, sem šla takoj poklicat Uroša, ki je bil takrat v službi in mu podrobno opisala dogodek - kako je potekal, kakšne sestave je bil drekec in kako je Lila pri tem uživala. Potem sem hitro poklicala še mamo in ji ponovila isto zgodbo.
Potem 3 dni spet ni bilo nič. Grizli smo si nohte in pričakovali grozljivko. Lila je bila že pošteno sitna. Midva z Urošem sva bila živčna in utrujena od jokanja, roke so me bolele od pestovanja. Starši sitnih otrok vejo, kaj pomeni "vneto zapestje". Ko otroka trepljaš po riti, je ves trik v zapestju. Trepljanje po riti jim je zakon - ne vem zakaj, ampak deluje.
Težavo s kakanjem smo potem končno rešili tako, da sem ji v rito porinila majhen delček palčke za uho. Ne, to ni mučenje otroka - za tiste, ki morda v skrbeh prebirate te vrstice. Nasvet sem dobila od moje mame. S tem, da so v njenih časih - torej nam - v rite porivali kose mila, izrezljanje v tanke palčke. Če ne verjamete, vprašajte svojo mamo al pa nono.
No, vse skupaj je no big deal - tisti del, ki je vatiran, nakapaš z oljem in ga počasi s krožnimi gibi potiskaš v rito dokler ni vatka notri. In čakaš. To menda nekako spodbudi refleks potiskanja in dojenček se čudežno pokaka, pa četudi je kakec trd in bolj kompakten, kot bi bilo zaželeno.
Če se vam zdi to branje gnjusno in čudaško, bom rekla samo eno: reality is stranger than fiction, dragi moji. To ni še nič. V zadnjih dveh mesecih sem počela bolj čudaške stvari kot kadarkoli prej v življenju in kar vem, da se zgodba še ne konča tu...Oh no no no...
Danes v hiši sicer še ne vladata harmonija in mir, smo pa na dobri poti. Lila kaka vsak dan redno, včasih tudi po dvakrat. In to čisto sama. Kakec je primerne teksture in grozno smrdljiv, kot se samo za zdravega, dobro hranjenega, dojenčka spodobi.
In vsi smo srečni. Mati, se razume, še najbolj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar