Gor na hrib

Kdaj ste se nazadnje kam peljali z avtobusom?
Jaz zadnje čase vsak dan izkoriščam luksuz Koperskega mestnega prometa in moram priznati, da mi je kar všeč. Vsak dan, ko grem z Lilo na sprehod, greva ponavadi peš z markovca do centra Kopra in še malo naokrog. V lajf. Da imam občutek, da sem med ljudmi in ne samo med štirimi stenami. Nazaj v hrib pa ne grem peš. No way, ni šans!! Leta nazaj, ko sem začasno bivakirala na Kozlovički pri "bandi", smo šli včasih tudi peš gor. Ponavadi sredi noči. Prej smo seveda pojedli kašen čizburger v Noč in dan, da smo naredili podlago za gor, za v hrib. Ker bambus in pivo nista zmogla takšnih obremenitev. Gor po Strmi poti v hrib. Adijo pamet. Ne, ne tega se več ne grem, sploh pa ne z vozičkom in šestkilskim otrokom v vozičku. Sedaj sem gospa in grem lepo na avtobus.

Štorija s temi avtobusi je ta, da so vedno vsi super prijazni, ko vidijo mamico z vozičkom. Vedno kdo skoči: "Gospa, rabite pomoč?" In že se prerivajo, kdo mi bo pomagal na bus in dol z njega. No ne ravno prerivajo, ampak prijazni so pa vseeno vedno vsi. In potem, ko z Lilo stojiva tam pri oknu, kjer je narisan znakec za vozičke, naju vsi naskrivaj opazuejo. Malo zamaknjeno, z nekim pol nasmeškom: "Glej kako lepo, mamica z otročkom." Kaj je s tem, da se ljudje vedno raznežijo, ko vidijo dojenčke, ne vem. Je pa kul, ker se mi ni teba prerivati po polnem avtobusu. Pa komolčati v gužvi pred busom, ko se hočemo vsi naenkrat spraviti gor. Spomini na srednješolska leta, ko sem pravzaprav nazadnje potovala z avtobusom. Takrat smo bili prava nemarna drhal. Zdaj so pa vsi naenkrat olikani, nihče ne se ne drenja in ne gužva. Vsi lepo odklikajo tiste svoje karte pri šoferju. In šofer se za nikomer ne dere: "Hej!! Halo!! Pokaži karto!! Ti ja! Ne, nisi pokazal! Kje maš kartooo?!? Marš dol z avtobusa!!!" Ah nostalgija....

Potovanja z avtobusi so fajn. Čeprav ne preveč nostalgična, predvsem drugačna. Umirjena in kulturna.
So zdaj drugačni časi? No, bolj imam občutek, da se samo preprosto staramo.