Leti leti leti...jogurt!

Okej, že nekajkarat sem hotela pisat o tej temi, pa se mi potem ni dalo in sem si rekla saj ni big deal.

Ampak res mi gre na živce. Fakin avtomatsko šopanje izdelkov na blagajnah v trgovinah a la Lild, Hofer in podobni. Ja, ja, saj vem, da jih poslovodje bičajo po hrbtih, da morajo šopat tisto fakin mleko in jogurte in banane čez blagajno, kot da there is no tommorow. Ampak vseeno!

In da ne bom skrivnostna, bom kar jasno in glasno povedala, da so mi danes dvignili živec v Hoferju. (vem, da to javno bentenje ne bo imelo prav nikakeršnega zunanjega vpliva - na primer, da se bodo omenjeni končno spametovali in se začeli normalno obnašat na blagajni - razen tega, da se bom jaz bolje počutila.

Skratka. Nikoli ne hodim nakupovat v Hofer v Kopru. Odkar so ga odprli, sem bila tam verjetno vse skupaj petkrat. Od tega sem šla dvakrat po špecerijo (hrano za gospodinjstvo, no), ostalo sem šla verjetno iskat kakšne specifične zadeve. Vmes toliko časa nisem bila tam, da sem že pozabila, zakaj ne hodim tja nakupovat. Danes sem pa morala po nakupih, najprej sem šla v Mano (sem morala po novo trenirko, ker se mi tista, ki jo nosim sedaj, razpada, ostale so pretesne. Hm :S ), potem v Müllerja po stvari za Lilo. In ko sem se prebijala čez gužvo parkirišča Supernove, sem razmišljala: " Ok, kam naj grem zdej? V Lidl? Eurospin? O faaak, zakaj nisem šla kar v Spar?" V tistem sem bila že na križišču, nasproti mene Hofer. Parkirišče je bilo ravno prav prazno (le zakaj?!?) , rekla sem si fajn, nič gužvanja in sem zapeljala skorajda pred vhod (ja, tako zelo je bilo parkirišče prazno. Kje lahko še danes v fakin Kopru zapelješ skorajda pred vhod trgovine?).

Najprej sem se sto let zgubljala po trgovini. Slabe volje sem postala takoj, ko sem prišla do "oddelka" (tiste tri škatle niso vrede dostojnega naziva oddelka) sadja in zelenjave. Kjer je pisalo solata, je bil še en sam, samcat zaboj, v njemu pa ena sama samcata solata. Ki ni bila bogve kaj. Ampak sem jo vzela, ker se mi ni dalo še v sto drugih trgovin. Po solato. V trenutku me vse je minilo in slaba volja se je stopnjevala. Iskala sem še paradajz, in glej ga zlomka tam je bil. Ne moreš verjeti! Tudi tokrat en sam zaboj, vendar notri kar trije (3!) paketi paradajza. Hitro sem pobrala enega, ker se je blizu ravno sukala ena teta in me je zgrabila panika, da mi bo tisti paradjz sunila direkt izpred nosa. Neverending saga izgubljanja po Hoferju se je nadaljevala vse dokler nisem nekako presrečna ugotovila, da sem našla vse stvari s seznama (ampak sem morala pri tem enkrat vprašati za pomoč, krer nisem našla soli. Prodajalka, ki me je napotila v pravo smer, je bila strašno zaposlena s pospravljanjem tistih  velikih  škatel s polic iz katerih je zevala grozna praznina, in ni imela časa za prijaznost), sem se olajšana napotila do blagajne.
Na blagajni pred menoj ni bilo NIKOGAR. Samo blagajničarka. ki me ni spustila iz muhe. Napeto me je opazovala, da sem vse svoje stvari zložila na tekoči trak. In nisem se obirala. Vem, da nisem precej fit, ampak vseeno sem hitela, nekatere stvari so bile težke, sploh veliko je bilo tistih jogurtov, kjer se moraš velikokrat poglobiti v voziček, da jih vse poloviš in zmečeš gor na trak. Nisem fit, vem, ampak vseeno sem se kar malo zmatrala, tako sem hitela, vam povem. Nisem si upala zavlačevati, tako napeta je bila prodajalka. Napeta, kot struna. Ženska se je potem moje robe tako zagreto lotila, da sploh nisem doumela kaj se dogaja. Kot da je za mano tri kilometrska vrsta ubogih ljudi, ki cepajo od žeje kot popipsane muhe in jih je treba takoj napojiti, da se od žeje mrtvi ne zvrnejo po tleh. Za mano pa ni bilo NIKOGAR.
Niti ni bilo nikogar na vidiku.
Niti slutnje ni bilo, da se bo morebiti za menoj prikazala kakšna uboga duša.

Nisem mogla verjeti. Ženska je tako divje mahala čez tisiti piskalnik na blagajni, da sem se je skoraj ustrašila. Tako je divje mahala, da so stvari letele, se prevračale in ko ni imela več prostora pri tisti reči, ki je skener in piska, ko potegneš robo čez, je z OBEMA rokama vse skupaj potisnila iz njene leve proti desni. Proti meni. Pult je prekratek in prav divjati moraš, da vse zmečeš v voziček. (Ne sortiraš v vrečke, opa! samo zmečeš v voziček!). Ko je torej zamahnila, sem si rekla ok, je kar je, vse bo šlo po tleh. Ni šlo vse po tleh. Ženska ima očitno nek notranji precizen občutek, da se je vsa moja krama ustavila tik ob robu, tako da sem lahko hitropotezno vse nekako zmetala v voziček in da je ženska nadaljevala s svojim divjim početjem.

Totalno sem bila frapirana. Še kar sem se nejeverno ozirala za sabo, v pričakovanju horde žejnih, napol mrtvih ljudi. In, ne boste verjeli, še kar ni bilo nikogar za menoj. Ko je ženska rekla: " 42, 56. Gotovina?", sem si oddahnila, kot že dolgo ne. Hitro sem potegnila kartico, plačala in jo ucvrla, kolikor sem lahko.

Vam povem, v Hoferju so res izredno učinkoviti.
Ampak tam me ne vidijo več.

Shopping freak

Ker vem, da ste nekateri v pričakovanju, :)...tista hiška od zadnjič je prav lušna in super. Take vrste hiška, kamor bi z veseljem vložil veliko truda in veselja, prekopal vrt, posadil paradjz, pobiral češnje, vabil prijatelje na piknik pred bajtico in še in še.
Preveč idilično, ja, vem. Problem je, ker se hiše drži še ena kamnita podrtija, če pogledate sliko, je to tam, na levi strani. Taista podrtija se je drži še deloma iz zadnje strani. Podrtija ne pripada hiši, ampak eni 80 let stari noni in bogsigavedi kakšne plane ima ona s svojim gruntom. Vsi, ki ste že vsaj enkrat v življenju bili (še bolje živeli) v eni od takšnih bajt, veste kaj pomenijo vlažni zidovi. No pri tej hiški je vlaga potegnila še bolj zaradi te podrtije, omet je odpadel (itak, nič nenavadnega), tako da se čuti gola skala, s katere teče voda kot v kašni kraški jami. Problem. Ja, kraške jame se nikoli ne rešiš, pa če maš še ne vem kakšen superski omet notri.
Sicer bi bilo pa treba not vse prenoviti, najprej ves omet dol, podreti notranje predelne stene, dati estrihe spodaj, nove stene not, nove stopnice, lesen pod zgoraj in še na podstrešju (torej stropi zgoraj). Pa omet povsod, inštalacije, malo boljša fasada, ki se ne olupi takoj itn...Po vsem rečenem je očitno, da je tudi cena močno previsoka. Jaz bi za to plalčala kvečjemu kakšnih 40.000 €. Maksimalno. Ki jih itak nimam :) In še to, če ne bi blo tiste podrtije zraven. Tako da... no go.


Ah, v vsej tej opremeljevalski mrzlici, smo se včeraj družinsko odpravili v Ikeo. Na nedeljski sprehod, v trgovino, I know, I know. Pa saj ni bila moja ideja, prisili so me, da grem!! Zdenka (Uroševa mama) se je odločila,da bo Lili kupila novo posteljino in smo šli na izlet. Še Urošu sem rekla: "Ma ja dej, sej ne bomo dolgo. Eno urco in gremo domov." Yeah right. Tolko, da se nismo vkamiprali tam. Ena urca se je raztegnila na pet (5) ur. S tem, da se je meni zdelo, da smo šli še hitro skozi.

Ah nikoli se ne bom naučila... Je pa bil izlet produktiven, zapravili smo 50 ojrov (ki jih prav tako nimam), in nabavili en kup lušnih stvarc.
(slike sledijo, ko ...saj veste...spravim vse skup in v red)

Prekleta bodi Ikea.

Home sweet home

Če bi imela wishlist, bi dodala nanjo tole lušno stvarco.

Vsake toliko malo posurfam, da preverim kaj novega dogaja v svetu nepremičnin, ampak ker nimamo za burek, kaj šele za bajto, zadnje čase nisem bila preveč ažurna.
Včeraj pa, glej ga no zlomka, sem našla nekaj, kar se dopade očesu. Denarnici pač žal ne. Kaj čmo. Življenje ni (samo!) potica bi rekli modri. Pa vseeeno, nisem mogla, da ne bi - danes sem poklicala in nas familjarno najavila za jutrišnji ogled.
Že cel dan sem na internetu, gledam stanovanjske kredite, tuhtam, računam, glava boli. Ne gre in ne gre skozi. Še malo poračunam, glava boli še bolj. Uroš zavija z očmi in modro molči. Tudi njemu se stvar dopade, ampak luknja v denarnici in minus na TRR ne dopuščata kaj dosti veselja.

Komaj čakam, da vidimo to zadevo od blizu in od znotraj, Mogoče bo pa za en drek. Mogoče bo pa res zanič. In bom lahko nehala surfati po netu, koliko stanejo ometi, estrihi, kako se polagajo ploščice in parket.

O, da Bog da en kredit! Amen.

P.S. v nadaljevanju javim vsem zainteresiranim (ker vem, da jih je nekaj), kak potencial obeta kućica.  Najkasneje jutri zvečer ;)

Ajm be eeek

Okej. Stvar je taka.

JAjaja, saj vem, mislim, kr neki... Kako si upam tako zanemarit blog in nič ne pisat in tralala...V svojo obrambo naj dodam tole: kot je modro dejal ata Krapež (po novem dipl.!!! lepo prosim! čestike, kongrađulejšns and selebrejšns!): "zdaj je mati in nima časa." Ne kličemo ga zastonj ata. Človek je moder in veliko ve. No, jaz samo povem kako je. In tako je.
Kot pravim, stvar je taka, da nimam časa. Oziroma je moj čas zreduciran na urnik, ki mu narekuje ena mala petmesečna afna.

No pa naj vas ob tej priložnosti kljub temu razveselim z nekaj novicami. Odkar se nismo brali:

• smo bile z Lilo 2x v Krškem pri njeni babici Veri in dedku Nikoli (in ja ah oh in sploh njeni teti Maji). Družba je bila iz sebe od sreče (mislim halo?!?). Seveda je zato Lila ob tej priložnosti dobila malo morje garderobe, da se bo lahko šminkirala po Kopru, nazadnje, pravo pravcato pomladno - poletno kolekcijo. Babi Vera je pač fizično nesposobna ven iz trgovine, ne da bi kupila kak otroški kos garderobe - "za pikico, da bo lepa, lepa pikica!" Je pa dedi Nikola zato častu letne gume za avto in zraven še lite feltne za povrh. Bravo dedi, bravo babi!!
• Vmes smo bili družinsko na dopustu (ja, s tem mislim tudi na psa, ki je BTW en velik nevzgojen smrduh). Imeli smo se krasno. Šli smo na deželo, pes je bil iz sebe od sreče. Čuval je hišo, kopal luknje, lajal na traktorje, popišal cel hrib in vse rože, preganjal srne, zajce, ptiče in mačke in se sploh krasno imel. Uroš je bil vsako jutro iz sebe od sreče, ker mu ni bilo treba v službo, zato je izkoristil prosti čas in se zjutraj pocartal z Lilo (šele potem, ko je enkrat ugotovil, da mu zaradi male teroristke dlje kot do osmih vseeno ne bo ratalo skupaj držati oči). Jaz sem se imela tudi fajn. Ampak menda, da imam jaz počitce all day every day ??! (čeprav priznam - lušno je bilo, ker smo bili vsi cel dan na kupu)
• Lila je bila med drugim tudi na rednem zdravniškem pregledu. Ob zadnjih meritvah so bili rezultati sledeči: teža 7500 g, višina 69 centimetrov. Špeh okrog nogic niso merili, vam pa povem iz prve roke, da je kar dobro zalita. Bajsika. Pardon - mamina bajsika. Lila se je tudi cepila in ker je že velika punca, ni čisto nič jokala. Pridna mamina bajsika.
• Vmes smo praznovali nekaj rojstnih dnevov, imeli smo se fajn, kot se za rojstne dneve pritiče. 
• Po dolgih mesecih puljenja las, živciranja, glasnega preklinjanja in rezanja žil, sem končno spravila računalnik v red. Kaj je bilo narobe z njim? Delal je počasneje kot čreda lenivcev po poldanskem kosilu. Če sem hotela, da se je zagnal, sem ga vžgala pred tremi dnevi, da sem danes napisala blog. No, ker sem računalniško nepismena in neuka, nisem vedela, da je potrebuje še kakšen RAM gonilnika. Zato sem mu privoščila še 1G RAMA in zdej dela kot Ferrari. Ali pa še boljše.  
• Lila je danes ugotovila, da se lahko nekako približno usede, če se opre na rokice in zdaj je vsa vesela. Sedi kot velika punca in zraven bruha :) Ker ji je slabo :) Dojenčki. 
• In še! - danes sem šla peš na markovec ( z vozičkom in 7,5 kil težkim otrokom) pri čemer me je sonce tako opeklo po faci, da sem videti kot kuhana šunka.

Fajn, bom vsaj ambientalno okrašena za veliko noč.

Živela melanholija in private party z Dido na slušalkah

Sem že omenila, da ne maram opravkov?

Danes sem pospravila kuhinjo, šla z Lilo na sprehod v Koper, pobrala popravljen avto na Citroenu, doma se igrala z otrokom, surfala po internetu, odnesla smeti, nič kuhala, vseeno nekaj jedla, brala bloge, urejala slike, stokrat popizdila, ker mi računalnik ne dela kot bi moral, Skypala z Ano, govorila z mamo po telefonu, malo dremala, malo (zelo malo) gledala Tv, reševala križanke.

Nisem pa: naredila 100 drugih stvari, ki bi jih lahko in nekatere, ki bi jih morala.

Stanje duha: ----------------------------------------------------------------
            (v prenesenem pomenu - ravno, kot ta črta zgoraj) 

Things to do List

1. Naroči se na pregled za ultrazvok trebuha
2. Naroči se na pregled pri ginekologu
3. Naroči se na pregled pri zobozdravniku (na zgornji šestici se nekaj dogaja, nisem čisto prepričana, če želim priti temu do dna)
4. kupi obrazec za dohodnino
5. izpolni obrazec napovedi za dohodnino (in tokrat prvič! vpiši otroka kot olajšavo. Juhu!) 
6. Pošlji obrazec napovedi za dohodnino do 7. 2. 2011
7.Izpolni prazne rubrike v Lilini prvi spominski knjigi
8. Izberi in uredi fotografije za v taisto knjigo
9. Razvij fotografije in jih prilepi v taisto knjigo
10. Izpolni še drugo! spominsko knjigo (ja, dve ima). S fotografijami in vsem kar spada zraven.
11. Uredi in razvij fotografije, ki jih boš obesila na steno 
12. Uredi  in razvij fotografije raznih praznovanj, dopustov ipd. in jih lično zloži v album (z opombami vred).
13. Pospravi otroško sobo (poglej kaj je v vseh tistih škatlah, ki ležijo naokrog, pospravi omare, skratka, preuredi skladišče v otroško sobo)
14. Spucaj kopalnico
15. Pojdi v Pikapolonico in kupi pestunjo
16.  Preberi sobotni Objektiv (zadnje tri številke)
17. Reši križanke in pošlji rešitve
18. Napiši blog 
19. Napiši diplomo


Ne nujno v tem vrstem redu.

Gor na hrib

Kdaj ste se nazadnje kam peljali z avtobusom?
Jaz zadnje čase vsak dan izkoriščam luksuz Koperskega mestnega prometa in moram priznati, da mi je kar všeč. Vsak dan, ko grem z Lilo na sprehod, greva ponavadi peš z markovca do centra Kopra in še malo naokrog. V lajf. Da imam občutek, da sem med ljudmi in ne samo med štirimi stenami. Nazaj v hrib pa ne grem peš. No way, ni šans!! Leta nazaj, ko sem začasno bivakirala na Kozlovički pri "bandi", smo šli včasih tudi peš gor. Ponavadi sredi noči. Prej smo seveda pojedli kašen čizburger v Noč in dan, da smo naredili podlago za gor, za v hrib. Ker bambus in pivo nista zmogla takšnih obremenitev. Gor po Strmi poti v hrib. Adijo pamet. Ne, ne tega se več ne grem, sploh pa ne z vozičkom in šestkilskim otrokom v vozičku. Sedaj sem gospa in grem lepo na avtobus.

Štorija s temi avtobusi je ta, da so vedno vsi super prijazni, ko vidijo mamico z vozičkom. Vedno kdo skoči: "Gospa, rabite pomoč?" In že se prerivajo, kdo mi bo pomagal na bus in dol z njega. No ne ravno prerivajo, ampak prijazni so pa vseeno vedno vsi. In potem, ko z Lilo stojiva tam pri oknu, kjer je narisan znakec za vozičke, naju vsi naskrivaj opazuejo. Malo zamaknjeno, z nekim pol nasmeškom: "Glej kako lepo, mamica z otročkom." Kaj je s tem, da se ljudje vedno raznežijo, ko vidijo dojenčke, ne vem. Je pa kul, ker se mi ni teba prerivati po polnem avtobusu. Pa komolčati v gužvi pred busom, ko se hočemo vsi naenkrat spraviti gor. Spomini na srednješolska leta, ko sem pravzaprav nazadnje potovala z avtobusom. Takrat smo bili prava nemarna drhal. Zdaj so pa vsi naenkrat olikani, nihče ne se ne drenja in ne gužva. Vsi lepo odklikajo tiste svoje karte pri šoferju. In šofer se za nikomer ne dere: "Hej!! Halo!! Pokaži karto!! Ti ja! Ne, nisi pokazal! Kje maš kartooo?!? Marš dol z avtobusa!!!" Ah nostalgija....

Potovanja z avtobusi so fajn. Čeprav ne preveč nostalgična, predvsem drugačna. Umirjena in kulturna.
So zdaj drugačni časi? No, bolj imam občutek, da se samo preprosto staramo.

Smeh je pol zdravja. Ostala polovica je dobra prebava.

Uroš pravi, da je bil moj prejšnji blog fuj. Ker sem pisala o kakcu.

Ravno sem gledala Housa, nova epizoda. Se pravi, v bistvu je stara epizoda, še iz prejšnje sezone. Se pravi šeste sezone. Ampak na Pop Tv-ju je to nova sezona, novi del. Ker mi smo zadaj, Slovenska Tv pač nima toliko denarja za razsipavat na nove sezone najbolj gledanih nadaljevank.Vi ga še niste videli, ker bo na sporedu v torek. Jaz sem pa nadobudna in zdolgočasena in sem šla počekirat nadaljevanje na interenet.
Ne bom izdala cele zgodbe. Če skrajšam, šlo je za to, da je House pred gotovo smrtjo reševal eno blogerko, ki je vse, ampak prav vse, opisovala v svojem blogu. Razen ene stvari, ki je bil v bistvu KLJUČEN simptom pri prepoznavanju njene bolezni. Ampak House seveda to brilijantno odkrije in spet postane heroj dneva. ( Ta House je res en Magajver). Vas zanima za kakšno stvar je šlo? (ne, ni bil lupus). Ultra odkrita blogerka je zamolčala, da ima prebavne težave in da je njen kakec sumljive barve in sestave.

No, lepo prosim. Naj še kdo reče, da kakci niso pomembne zadeve. In da ne spadajo v blog.

Sicer pa - ko smo ravno pri prebavnih težavah. Danes sem izvedela, da imam menda žolčne kamne. Kako bo s tem, bomo še videli. Prijetno ni. In ne navdušujem se pretiroma nad dieto, ki se mi obeta. Čeprav pa si obetam, da bom par kilc shujšala, konec koncev mi ne bi škodilo.
Bolj kot to me skrbi, kako za vraga bom skombinirala zanimive in zdrave jedilnike iz ZELO omejene zbirke vrste zelejnjave, ki mi je všeč. Any ideas? Že vidim, da bom morala prešaltati na kakšno cvetačo ali pa brokoli. Pa ni dolgo tega, ko sem sklenila kompromis s korenčkom!!
V glavnem - lajf ti zgleda res vrže ravno tisto pod noge, kar trenutno rabiš.

Eno očiščevalno kuro in  dobro mero humorja.

Behold, The kakec!

Ne vem, če poznate še kakšno novopečeno mamo razen mene, ampak stvar je sledeča:
Mame imamo omejen repertoar tem za pogovore. Sploh novopočene matere.

Nekaterim ljudem se zdi čudno, ko govorim o kakcu svojega podmaldka. Ne vem sicer zakaj.
Kakec je pomembna stvar pri dojenčkih. Sploh če je vaš otrok prikrajšan za redno kakanje. To pomeni, da bo trebušček napihnjen in poln plinov. Posledično bo dojenček siten in bo jokal. Zelo jokal. Cele dneve. Posledično bo mati prikrašana za spanje in notranji mir. Gre za katastrofo neslutenih razsežnosti. In to samo zato, ker se vaš otrok ne more preprosto in enostavno posrati.
Spomnim se še kakšen mesec nazaj, ko Lila ni mogla kakati. Celoten svet naše male skupnosti se je vrtel samo okrog nejnega drekca. Še pes je padel v depresijo od neprestanega kričanja. Ko se je mala končno pokakala, sem šla takoj poklicat Uroša, ki je bil takrat v službi in mu podrobno opisala dogodek - kako je potekal, kakšne sestave je bil drekec in kako je Lila pri tem uživala. Potem sem hitro poklicala še mamo in ji ponovila isto zgodbo.
Potem 3 dni spet ni bilo nič. Grizli smo si nohte in pričakovali grozljivko. Lila je bila že pošteno sitna. Midva z Urošem sva bila živčna in utrujena od jokanja, roke so me bolele od pestovanja. Starši sitnih otrok vejo, kaj pomeni "vneto zapestje". Ko otroka trepljaš po riti, je ves trik v zapestju. Trepljanje po riti jim je zakon - ne vem zakaj, ampak deluje.

Težavo s kakanjem smo potem končno rešili tako, da sem ji v rito porinila majhen delček palčke za uho. Ne, to ni mučenje otroka -  za tiste, ki morda v skrbeh prebirate te vrstice. Nasvet sem dobila od moje mame. S tem, da so v njenih časih - torej nam - v rite porivali kose mila, izrezljanje v tanke palčke. Če ne verjamete, vprašajte svojo mamo al pa nono.
No, vse skupaj je no big deal - tisti del, ki je vatiran, nakapaš z oljem in ga počasi s krožnimi gibi potiskaš v rito dokler ni vatka notri. In čakaš. To menda nekako spodbudi refleks potiskanja in dojenček se čudežno pokaka, pa četudi je kakec trd in bolj kompakten, kot bi bilo zaželeno.

Če se vam zdi to branje gnjusno in čudaško, bom rekla samo eno: reality is stranger than fiction, dragi moji. To ni še nič. V zadnjih dveh mesecih sem počela bolj čudaške stvari kot kadarkoli prej v življenju in kar vem, da se zgodba še ne konča tu...Oh no no no...

Danes v hiši sicer še ne vladata harmonija in mir, smo pa na dobri poti. Lila kaka vsak dan redno, včasih tudi po dvakrat. In to čisto sama. Kakec je primerne teksture in grozno smrdljiv, kot se samo za zdravega, dobro hranjenega, dojenčka spodobi.
In vsi smo srečni. Mati, se razume, še najbolj.

Pejdi spat, mona!

Počutim se, kot da bi bila spet noseča.Iz meni neznanega razloga sem budna sredi noči.

Oči na široko odprte kot dva reflektorja. Uroš smrči in Lila počne nekaj silno podobnega kot on, samo z drugačnim, bolj mehkim prizvokom in ne v tako rednih intervalih. Tako kot se za dvomesečno frajlo spodobi. Pravzaprav sem se zbudila ob štirih ponoči, ker je podmaldek postal lačen, potem sem se pa še kakšno uro in pol valila po postelji in poslušala prej omenjene nočne glasove.
No vsi vemo, da nam ob takih trenutkih hodijo po glavi prav tiste najbolj neumne stvari.

Ne vem zakaj zakaj, ampak sem začela razmišljati o porodu. (Na tej točki bom zaenkrat zaključila s to temo, ker misli niso bile prijetne, zato želim predvsem bralkam - morebitnim bodočim materam - prihraniti podrobnosti. Zaenkrat. Ob tej uri se to enostavno  ne spodobi. Mogoče drugič).

Potem sem začela razmišljati o tem, kaj bi oblekla, če bi bila modna kreatorka z lastno linijo a la made at home in bi morala nekam na kreativni sestanek pred silno pomembne ljudi.

Potem sem prešaltala na to, kako oh in sploh sem bila danes učinkovita in pridna, pospravila sem dnevno, posesala celo za kavčem in oprala zavese, namontirala sem novo stoječo luč za kavčem (kar je botrovalo temu, da sem se sploh lotila sesanja izza kavča), pospravila sem kuhinjo, obesila zavese, peljala Lilo na sprehod. POLEG tega, da sem opravljala pač vse ostale stvari ki se pritičejo novopečene matere. No, v službo nisem šla, priznam. Ampak garala sem trikrat bolj. VEM, ker sem tudi jaz nekoč hodila v službo. Biti mati, priznam, je dosti bolj naporno.

Potem sem začela razmišljati o tem, kako bo fajn, ko bo Lila malo večja in jo bom peljala v vrtec. Medtem ko bom jaz imela en fabulous job in bom delala od doma kot Heather B. Armstrong (ne nujno isti job, ampak se bom vseeno cel dan prekladala po dnevni v pidžami), za katero do pred nedavnim sploh vedela nisem - no, pa kaj potem. Zahvala Petri za razsvetlitev. Potem ko otroka odložim v vrtec, bom skočila še v fitnes, ker bom itak fit in zgledala bom super. Nakar se bom cela frišna od elana podala še v en silno uspešen dan, kjer bo vsaka težava piece of cake for me.


Budna, zmatrana in neumna. Zato ker me čez 1 uro že čaka redni job matere, jaz pa sedim pred računalnikom in se grem neumnosti.

Včasih pač ne moremo čez sebe.